Že stoletja oblikujemo in prilagajamo naravo, ki nas obdaja, vendar spremembe nikoli niso bile tako hitre kot v zadnjih 50 letih. Spremembe, ki so najbolj očitne v sladkovodnih ekosistemih, saj izginjajo z zaskrbljujočo hitrostjo.

Upravljanje voda je bilo jedro našega razvoja kot vrste, vendar smo šli predaleč, ker smo zanemarili stroške stalnega napredka. Samo v zadnjem stoletju smo zaradi takšnega pristopa izgubili več kot polovico vseh mokrišč na svetu. Kljub temu imamo v naši regiji še vedno prave oaze življenja - ohranjene sladkovodne pokrajine, v katerih še vedno najdemo ohranjeno biotsko raznovrstnost in človeške skupnosti.

 V primeru, da izginejo, da izginejo, bomo izgubili vse koristi, ki nam jih nudijo, in ogrozili lastno prihodnost.
 

Reka Donava, ki izvira v Črnem gozdu in na poti v Črno morje teče skozi 10 držav, je vedno bila dom različnih naravnih habitatov ter velik zaklad za ljudi, ki so živeli ob njej. A kljub številnim človeškim posegom v zadnjih 150 letih ima Donava še vedno posebne naravne habitate, kot so aluvialni gozdovi, otoki, peščene brežine, meandri in pritoki. Ta reka s skupno dolžino 2.860 km je dom več kot 5.000 različnim vrstam živali in rastlin.

Varstvo in obnova mokrišč ter poplavnih ravnic ob Donavi sta v središču dejavnosti WWF, saj je v zadnjih 150 letih več kot 80% mokrišč, številnih vrst rastlin in živali ob tej reki izginilo zaradi regulacije za rečno plovbo, kmetijstvo in pridobivanje hidroenergije. Izginotje poplavnih ravnic je znatno zmanjšalo možnosti bregov Donave pri ublažitvi poplav.